On Mon, 18:08:52 GMT, [email protected] (Darkye de Persin) wrote: >Ali si predstavljate, kak Vrhovni vojni svet je ustaoovljen tudi zato, ker niti. Innowacyjna Gospodarka - Narodowa Strategia Sp 1946: Vojni zlocinci bodo kaznovani (Dokumentar-Kurzfilm) 1946: Mladina gradi (Dokumentar-Kurzfilm) 1948: Na svoji zemlji; 1951: Trst; 1952: Svet na kajzarju; 1953: Slovo od Borisa Kidrica (Dokumentar-Kurzfilm) 1955: Volca noc. IZGUBLJENI ZAPISKI DORE KLEMENCIC MAJ in Arhiva Forum. IZGUBLJENI ZAPISKI DORE KLEMENCIC MAJ DORE KLEMENCIC MAJ IZGUBLJENI ZAPISKI LJUBLJANA 1. V Zagrebu so nas nemski vojaki izrocili ustasem. Kar na kolodvoru pred vlakom nam je neki hrvaski oficir predaval o Novi nezavisni Hrvatski. Povedal je, da je Nezavisna drzava Hrvatska nastala z veliko revolucijo, ali bolje evolucijo, upornom voljom hrvatskog naroda, uz pomoc bratskog ne mackog naroda. Po vojni je partija uporabiia vse na tej konferenci predstavljene oblike zcnskega dela, od. Joze Darovec wrote: > > Problem je PMSM v tem, da ( Junacki hrvatski narod sa hiljadugodisnjom kulturom vise nikad nece dopustiti, da ga porobi vijeciti neprijatelj. Na to so nas takoj opozorili. Rekli so, da naj gremo po mestu brez kape, ali pa naj okrajke zavihamo navznoter. Na vsak nacin pa naj takoj snamemo kraljevinske kokarde, da ne bi izzivali hrvatskega naroda. Nisem pa videl izzivajocega pogleda. Dakle, to je istorijski novac. Uboga zgodovina, kadar pride v klesce novog poredka. Sicer pa, ne vznemirjajmo se, kajti kdo vse je sposoben pretvarjati in krivenciti zgodovino! Za tako stvar ni treba NDH, ampak to zmorejo mnoge napredne druzbe z mnogimi novostmi in modernizmi, ki so se prav danes bujno razrasli. KRVAVI HLAPCI // Bilo je 9. Vlak je mirno vozil v oblacen, siv dan. Postaje so bile obicajne, kakor takrat, ko sem se tod vozil med triletnim sluzbovanjem na gimnaziji. Sedaj grem nazaj na gimnazijo. Tak je bil zunanji videz. V svoji notranjosti pa nisem sel na gimnazijo, ampak v drugo solo, v solo velikega dogajanja, kar mi je bilo v bistvu povsem jasno. Sedel sem v ozkem kupeju s stirimi klopmi. Sam sem bil do Prijedora, kjer sta vstopila dva nemska vojaka in sedla na klopi pri oknu na drugi strani. Redko sta izmenjavala besede. Videti je bilo, da sta si zaupna in da se davno poznata. Po kratkem premolku nekega vsakdanjega razgovora je eden njiju tise in kakor bi zavzdihnil od skrbi dejal: Jetzt ist dieser Moment gekommen. Takoj sem vedel, da ima v mislih amerisko napoved vojne Nemciji. Zaskrbljeno sta izmenjavala besede. Videti je bilo, da se je zgodilo nekaj, kar so nemski vojaki ze dalj casa pricakovali. Tudi cetnike in partizane sta omenjala. Das mussen die Kroaten selbst machen. Ich lass nicht mein Leben dahier, je dejal drugi. Videti je, da ne govorijo vec o silnih in hitrih zmagah, ampak ze o tem, kje bi bilo bolje in bolj castno umreti. Ce bi rekli nemski domaci: nas je padel proti jugoslovanskim banditom, bi to bila premalo castna smrt. Von diesen Zigeuner getroffen na primer. Te srbske cigane naj pobijejo hrvaski cigani, bi lahko precitali v neizgovorjenih mislih. Ko sem vstopil skozi znana vrata, skozi katera sera hodil tri leta, je bilo vse tiho. V kuhinji je sedel mali Vitko. Gledal me je z velikimi plavimi ocmi in se bolj ozkega obraza kakor nekoc, ko sem ga slikal. Gledal me je ves zacuden ali kakor da me ne pozna. V sobi, je dejal tiho. Sel sem po lesenih stopnicah. Stana, ki je verjetno slisala govorjenje in korake, je prisla po gornji predsobi in se ustavila vrh stopnic. Ko me je zagle dala, je vrisnila in si z obema rokama zakrila oci, se opotekla in obstala ob mizi, ki je stala ob steni. Prijela me je za obraz z dlanmi. Njen ze itak zguban obraz, ceprav ji ni moglo biti vec kot stirideset let, je bil se bolj utrujen in je imel se vec temnih gub. Zive glave vracaju se, a mrtve nece se nikada vise! Ja jadna samo zato, sto sam Srbkinja! Ko se je malo umirila, mi je pripovedovala, kako je bilo z Nikolo. V Banjaluki so ga pustili pri miru. Cakali smo, da nas preselijo v Srbijo. Ker je bil iz Kljuca, je imel tam brata. Oba z zeno so ustasi ubili prve dni, ko so divjali po Kljucu. Njun sinko, star dvanajst let, je slucajno usel smrti, ker je bil pri svojem sosolcu v druzini, ki je bila katoliska in ga tisti dan, ko so ustasi divjali po Kljucu, niso pustili domov. Nikola je zvedel za ta dogo dek in je hudo prizadet odhitel v Kljuc, da resi svojega necaka. Neki mlad ustas, se ne dvajsetih let, ga je spoznal in ga naznanil. Takoj so ga vzeli in se isti vecer ustrelili. A da vam povem, kdo je bil ta ustas. Bil je sin nekdanjega soseda, s katerim sta se z Nikolo dobro razumela. Ko je bil njegov sin, sedanji ustas se otrok petih let, se je igral z drugimi otroki nad zidom v bregu nad Kljucem. Ker je bil decko se majhen, je druge tezko dohiteval. Ko je tekel ob plotu nad zidom, je omahnil v plot, ki se je prelomil in decko je padel skozenj, toda v latah se mu je noga zataknila, da je s telesom obvisel na njej. Z glavo pa je udaril ob zid in omedlel. Nikola ga je slucajno opazil. Pohitel je k njemu, mu odresil nogo iz plota, ki je bila v gleznju zlomljena, in ga na rokah odnesel v bolnico. In taisti otrok, taisti clovek in ustas ga je tudi streljal in se dejal: ,res je, da mi je resil zivljenje, toda bo pac en Srbin manj'. Tak je bil eden od tisocih zlocinov, od tisocerih tragedij, ki bodo ostale v spominu ljudi, kakor so ostali spomini na Turke, spomini na Hune in mnoge zlocine, ki so stali kot groza za mucene in strah za mucitelje, da se ne bodo resili crnega madeza, dokler ne bodo zginili v zemlji. Kamor sem prisel, kogarkoli sem znanega srecal, venomer smo morali govoriti samo o tem. Z Maro sem obiskal in spoznal nekaj novih Ijudi. Obicajno je sel z nama tudi Sedej. Tista druzbica, ki se je pri Mari oblikovala ze pred vojno, se je sedaj se tesneje povezala in dobila novih clanov, ceprav se nismo zbirali samo pri Mari. Vcasih tudi pri Udovicu. V neki druzini se je skrivala mlada Srbkinja, ki je prisla iz manjsega kraja, kjer so ustasi poklali skoraj vse Srbe. Skrita v neki hisi, je skozi tanko steno poslusala ustase, ki so sedeli v sosed 1. Eden se je bahal, kako najraje kolje dekleta in otroke, ker se premetavajo kakor piscanci. Ustasi niso hodili v boje. A kadar so le sli, so posiljali naprej domobrance, oni pa so sli za njimi z nozi. Nosil je uniformo temno rjavo zelenkaste barve, kakrsno so nosili samo ustasi emigranti. Na levem ro kavu v nadlakti je nosil dva rdeca nasivka v obliki spirale, nad njima pa kriz duhovnik, kurat. Ko sva sla po ulici, se je tam igral majhen decek okrog treh ali stirih let v majhni ustaski uniformi, za pasom pa je imel nozic. Brekalo se je sklonil k njemu: Daj, da vidim noz. Ooo, lep noz, dober noz! Morda bi rekel se kaj, ce bi bil v druzbi primernejsega cloveka, ne mene. Na Brekalovem obrazu sem opazil vedno vecjo nervoznost. Nekateri ljudje so mi pravili, da hodi z ustasi po vaseh na klanje in da vedo za gotovo, da je zaklal dva otroka. Po cudni nervozi, ki ga je pri govorjenju silila ze kar v krcevito jecljanje, sem sklepal, da lezi na njem huda teza zlocina. Ob nekem drugem srecanju, me je povabil v gostilno in mi zatrjeval, da ni mogoce drugace, kakor da unicijo tudi otroke, kajti zgodilo bi se sicer, da bi tak otrok masceval starse, ko bi odrastel. To je bil edini utemeljen izgovor. Torej strah pred mascevanjem je bilo tisto, da so padali v vedno vecje zlocine. V avtobusu, s katerim se je vozila, je bil tudi ustas, ki jo je silil v pogovor. Pripovedoval ji je o svojih silnih junastvih. Za gotavljal ji je, da bo tudi njo naucil streljati. Obiskal jo bo drugi dan v ambu lanti in potem bo sla z njim v boj. Res je drugi dan prisel, toda ne sam in ne pes. Prinesli so ga z res lepim strelom skozi lobanjo. Govoriti ni mogel, toda verjetno je bil se pri zavesti. Uprl je oci vanjo, a ni jih vec premaknil. Tako so ostale, ko so ga odnesli. Na majhnem trgu pred ambulanto so se zbirali Ijudje. Nekatere so ustasi primorali, da so prisli. Tam je imel govor hrvaski pisatelj Mile Budak. Mara je bila pisateljica in ker je Budaka cenila kot pisatelja, je stopila pred hiso, da ga slisi. Govoril je o boju hrvaskega na roda za svobodo, o tisocletni kulturi in o vecnih sovraznikih, ki so predvsem Srbi. Vmes pa je dejal: Koljite Srbe u svakom kraju slobodne Hrvatske, na svakom koraku. Za to ne odgovarate nikome, oni su izvan zakona. To je Maro pretreslo, razocaralo in uzalilo do dna. Ni mogla verjeti, da more kak pisatelj izustiti kaj takega. Dolgo tega ni mogla pozabiti. Veckrat mi je omenjala te besede s silno prizadetostjo. In se mnoge druge postojanke. Med domobranskimi oficirji je bilo mnogo simpatizerjev parti zanstva. Sabotirali so na vseh koncih in krajih. Zato so priceli ustasi med domobrance vnasati ustase brez znaka U. Ustasi naj bi bili nekaksen borbeni motor za domobrance. Toda dogajalo se je, da so v bojih proti partizanom taki ustasi popadali, od domobrancev pa nobeden. Domobranci so bili arzenal za partizane. Videl sem domobranca, ki so ga sedemkrat ujeli partizani in ga pustili nazaj. In vsakokrat je pri partizanih pustil eno pusko. Na obrazu mu je bil pritajen nasmesek, ko mi je to pripovedoval z veliko prostodusnostjo. V kuhinji lupim krompir. Z nozi so poklali cele vasi, kar je bilo zivega. Posebno tiste okrog Banjaluke. Takrat, ko sem bil tam v kasarni, so poklali veliko in obsezno vas Drakulice in Rakovico, kjer so bili sami Srbi. Pri tem se je najbolj izkazal fra Filipov ic, pater franciskan iz samostana severno od Banjaluke, kjer so izdelovali zganje in cokolado. V roki je imel velik kriz in je klical Ijudem, naj gredo v hise, kjer jih bodo pokatolicili. Ustasi, ki so sli za njim, so klali Ijudi. Tako so poklali vso vas, da naslednja hisa ni vedela, kaj se je v prejsnji zgodilo. Le dve deklici sta ostali zivi, ki sta se skrili pod posteljo, kjer ju ustasi niso opazili. Ustasi so se hvalili z odlicno organizacijo fra Filipov ica. On je namrec poklical v hiso toliko v kute preoblecnih ustasev, kolikor Ijudi je klecalo pred Filipov icevim krizem. Tako so v hipu zaklali vsak svojo zrtev, da skoraj niti krika ni bilo slisati. O tem pokolu je pripovedoval neka katoliski duhovnik rezervnemu oficirju Harzlu iz Zagreba. Govoril je z nasmehom in brez vsakrsnega prikri vanja ali vsaj trohice sramu. Harzel ga je poslusal brez revolta in brez navdu senja. Ko je far odsel, se je obrnil k meni in skomignil z rameni, rekoc: Ustasi mnogo koljejo. To je bil eden tistih ljudi, ki bi mirno tarokirali, ko bi v sosednji hisi ubijali Ijudi, vmes pa bi soseda vprasal: Koliko velis, da su ih pobili? Takoj ti bo dal prav, ce bos kaj rekel zope nje: Pa da, i ja tak velim..
0 Comments
Leave a Reply. |
AuthorWrite something about yourself. No need to be fancy, just an overview. ArchivesCategories |